Pa naj se ta članek prične malo drugače. Kaj pravite na počitnice, ki se prvih 5 dni pričnejo na letališču? Točno tako, izkušnja in pol! Vam povem, to je paket nepozabnega, žalostnega, jeznega, hvaležnega in veselega hkrati! Moja potovanja se zmeraj odvijajo na ne preveč “normalen” način. Torej ne kupim letalske karte 1 leto prej in nestrpno odštevam dneve do počitnic. Tudi sama organizacija potovanja mi ni preveč pri srcu. No, v takšnem stilu, brez izjeme, se je pričelo tudi to potovanje. Seveda sem imela cilj kam iti, nisem pa vedela, če bom do tja sploh prišla. Ne preveč tipično za počitnice, mar ne? Skratka, v planu je bil New York. Sprva sva z mojo sorodno dušo letela iz Milana za Abu Dhabi. Med oblaki z letalsko družbo Etihad. Brez besed, krasna letala, udobni sedeži, mamljive stevardese in najboljša hrana. So pa bile staff karte usodne in največje “krivke”, zakaj sem do potankosti spoznala celotno letališče Abu Dhabija, vedela na pamet imena polovice tam delujočega osebja in preživela 5 dni svojega dopusta v istih “gatah”. Kot ste do sedaj že spoznali, obtičala sva v Abu Dhabiju in se kot dva brezdomca potikala po hodnikih arabskega letališča. Seveda je bila največja sezona in letala za Ameriko so bila tako polna, da so verjetno potniki sedeli drug na drugemu. S tem je Amerika resnično postala moja sanjska destinacija, za katero sem bila pripravljena storiti vse. Tudi spati med prtjagami na letalu! Spet se je izkazalo, da z vztrajnostjo daleč prideš. In glej ga zlomka, po 5. dneh “uživancije” na letališču, ko nisem vedela, ali me bolj moti dejstvo, da smrdim ali, da ne poznam več spanja, sem začutila pritisk v ušesih. Pa da ne boste mislili, da sem na letalu, ki me vodi do mogočnih stolpnic New Yorka. Dame in gospodje, pred menoj je bil 16 urni let do San Francisca. Fino, tokrat za spremembo nisem vedela niti v katerem hotelu bom lahko po dolgem času zatisnila oči in kaj je sploh pametnega za videti v San Franciscu. Ampak Amerika je Amerika, četudi sem pristala nekje, kjer še nisem bila niti s prstom na zemljevidu. Sledilo je klasično raziskovanje, tipično za naju s fantom. V 4. dneh sva si pogledala San Francisco, za katerega bi 99% ostale populacije potrebovalo 1 mesec. Torej si lahko mislite, da sva zares videla vse!

“Welcome on the cable car”, stavek, ki mi je še dolgo odmeval v glavi. Poslušanje globokega, prikupnega in čistega ameriškega glasu voznika, ki je poznal to mesto bolje kakor svoj žep, mi je vožnjo spremenilo v nepozabno doživetje. Samozavestni vozniki teh popularnih in tradicionalnih vlakcev, so bili kot govorci, ki na odrih prepričujejo večglavo množico. Kar se da najbolje, so nam hoteli približati utrip mesta in se ob tem čisto razživeli. Bravo! Mene so vsekakor po dolgih in mučnih dnevih preživetih na letališču prebudili in me pripravili na nove dogodivščine. Ko se je moja vožnja zaključila, sem si želela njihovo pozitivno samozavest in nastopaštvo vzeti s seboj in to udejstvovati tudi v svojem življenju. A bi se verjetno morala z njimi še večkrat peljati, da bi mi uspelo.

Verjeli ali ne, mi je v tako številčnem in velikem mestu, le uspelo najti nekaj slovenskega. Po naključju sem “zavohala” slovensko ambasado in po dolgem času zagledala svoj domači Triglav s tremi zvezdami. Seveda sem šla pozdraviti “svoje” ljudi in jih ob tem opomnila, da je ni čez naše rodne, zelene in lepe Slovenije.

Painted ladies

Alcatraz Island

Golden Gate Bridge

Nepričakovan pristanek v Californji gre zagotovo v zbirko totalno nepozabnih dogodivščin. Jaz bi temu rekla: “Zato se živi!” Po številnih popotovanjih človek postane bolj odprt. Predvsem zaradi vsega, kar se ti dogaja med vandranjem po svetu. Ne sprašujem se več zakaj mi tokrat ni šlo po načrtih, ampak le strpno čakam, kaj je to potovanje pripravilo zame. Kaj novega moram izkusiti, videti ali slišati. Pomembno je, da ne potujemo samo zato, da vidimo nove stvari, ampak jih skušamo sprejeti v svoje življenje. Že dejstvo, da bolj ceniš to kar imaš in zadnje dneve potovanja nestrpno odštevaš ure, da prideš domov in ti mami pripravi domačo kurjo juhico, je zame dovolj. Ne vem zakaj, ampak zmeraj, ko se po dolgem času vrnem domov, je zame naša domača hiška ob gozdu pravo kraljestvo. Vse je tako lepo in domače. Potovanja imajo svoj čar, zato vsi tisti, ki čutite, da bi morali spoznati še kaj več od domačega praga, pojdite! Ni pametno čakati, saj nobenemu nikoli ne bo uspelo videti vsega. Svet je neskončen. Bo pa dovolj, če vidiš to, kar si sam v sebi najbolj želiš.