Tudi jaz sem bila ena izmed 8.000 rumenk, ki je v soboto pognala Ljubljanjski park Tivoli dobesedno na noge. Ljubljana je za ves dan porumenela in povečala pulz mesta na maksimum.

Ženske vseh generacij smo si dovolile združiti energijo in pričarati nepozaben športni in ob enem družaben dogodek.

Okoli 9. ure sem prispela v park, kjer se je odvijala vsa senzacija dneva. Med samo vožnjo sem dobila pravo dozo motivacije, saj so se ženske rumenih majic v velikih številkah razpršeno sprehajale do prizorišča. Le dejala sem si:»To je to!« Adrenalin je stekel po žilah in moje misli so se popolnoma predale teku, nepozabnemu druženju in širjenju edinstvene energije, ki jo premore le takšno veliko  število pogumnih predstavnic nežnejšega spola.

Organizatorji so poskrbeli, da smo se teka lotile segrete, zato smo pričele z ogrevanjem. Ob odličnih ritmih zumbe smo svoje mišice pognale v tek. Vse se je odvijalo zelo hitro. Seveda, vse kar je luštno in kjer uživamo ponavadi prehitro mine, kajne? Sprva so se v tek pognale tekačice na 5 kilometrov. Župan Mestne občine Ljubljana Zoran Jankovič je naznanil tek in že se je začel poviševati srčni utrip vseh bork, ki so začele premagovati svoje prve kilometre. Moj tekaški podvig tega dne se je pričel nekoliko kasneje. Odločna sem bila, da izberem 10-kilometrsko tekažko progo in se resnično postavim pred preizkušnjo.

In že je napočil trenutek, ko smo štartale vse lastnice belih trakcev okoli rok. Nosile smo ga tiste, ki smo bile prepričane vase in v to, da naše telo zmore preteči 10-ko. Da nas je bilo res veliko, sem ugotovila šele, ko sem svoje telo prestavila v višjo prestavo. Teči sem pričela na koncu, zato me je prvih 10 minut čakal slalom oziroma šviganje med sotekačicami naprej. Tekanje je bilo vse prej kot naporno ali mučno, saj so ti prav posebno energijo vračale vse »partnerice« obdane okoli tebe.
Najboljše prijateljice, ki bodrijo druga drugo. Ženske zrelih let, ki tečejo kakor najstnice. Mlade športnice, ki z glasbo v ušesih tečejo hitro kakor strela. Tiste počasnejše, ki tečejo za dušo in spet one, ki si želijo le druženja. Skratka, ženske vseh velikosti in oblik smo se odločile, da je to naš dan! Dan, kjer bomo svojo ženstvenost pokazale skozi rumeno barvo in si pričarale čarobne trenutke obarvane z zdravo rekreacijo. Vse to sem uspela ujeti in začutiti ob samem teku in se v tistem trenutku zavedala kako sem srečna, da sem lahko del tega.

Pri izbiranju proge to leto organizatorji niso bili nič kaj prizanesljivi. Po približno 5. kilometrih ravnine smo se pričele boriti z vzpetino. Hribu ni bilo videti konca in tukaj smo svoj pulz krepko zvišale. Noge so me začele že zelo opominjati na ta »breg«. Saj poznate tisti občutek, ko te noge že pečejo in te skušajo prepričati, da odnehaš. Tako sem svoj tempo upočasnila in skušala kontolirati dihanje, ki bi mi omogočilo hitrejše gibanje.

Roza trakci, ki so na drevesih prikazovali premagane kilometre, so se kmalu bližali 10-ki. Zadnji kilometer pa je bil pravi balzam za vse mišice, saj smo se zasluženo spustile po klancu navzdol, vse do ciljne črte. Zadnjih nekaj metrov pa sem se počutila hitra kot Bolt in od nenada je prišla še tista zadnja motivacija, ki je sprožila šprint po zelenici.

Končno, na cilju sem! Občutek, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Vse tekačice smo prestopile ciljno črto prešvicane, nasmejane, predvsem pa ponosne nase.

Med okoli 1500 kandidatk sem se s svojim časom 49 minut in 55 sekund uvrstila na 162 mesto. Več kot ponosna in v nizkem štartu za izboljšanje časa naslednje leto! Seveda se je po teku več kot zasluženo poseglo po zdravih pa tudi pregrešnih kalorijah, ki so nas ponovno napolnile z energijo.

Po teku je sledil neverjeten občutek, ki se je vlekel vse do konca tega rumenega dne in še zdaj traja. Takšne dneve je enostavno težko pozabiti in za vedno se jih spominjaš rahločutnega srca. Grazie smo zmeraj presrečne, če smo lahko priča takšnemu dogodku, saj se dobro zavedamo, da nas takšni dnevi resnično obogatijo.