Priznam. Me je že dolgo mikalo, da bi natipkala svoj delček življenja, ki je večini skrit. Končno je tukaj! “Razgaljen” in točno takšen kot je. Moj hobi (pisanje), me je enostavno pripeljal do tega, da zapišem to zgodbo, ki je vse prej kot tipična in jo podelim med ljubitelje športa.

Iz srca hvala ekipi Siol.net, da ste mi omogočili objavo. Predvsem Urošu Iskri, ki je itak car!
Hvala tudi Roku, ki je kot najboljši slovenski fotograf v svoj objektiv ujel čudovite utrinke mene in mojega Matevža.

Naj se športna zgodba enkrat za vselej prične:

Punca slovenskega profesionalnega odbojkarja Matevža Kamnika je spregovorila o življenju, ki ga deli z njim, kot z vrhunskim športnikom. Spregledala ni ničesar, predvsem pa je želela odgovoriti na vprašanja tistim, ki se sprašujejo kakšna vloga te doleti, če živiš takšno življenje.

Tudi Špela se je “nalezla” Matevževega življenja v tujini. Tako danes dela in študira v Švici. Eden izmed njenih številnih hobijev je tudi bloganje (www.spelahorvat.com). Prav ta strast pa jo je pripeljala do tega, da zapiše to športno zgodbo, ki je vse prej kot tipična in jo podeli z ljubitelji športa.

“Že 3 leta bo, odkar je Matevž in z njim tudi šport, v mojem življenju”, pravi in šteje to izkušnjo kot eno izmed najlepših svojega življenja, katere ne bi nikoli zamenjala.

Ljubezen, ki se prepleta s športom, je najlepši dar življenja.

Ni samo borba na igrišču, tudi doma je, to je dejstvo. Kristalno jasno je, da je danes šport beseda pozitivnega in zdravega pomena. Ukvarjaj se s športom in zdrav boš! Pa je tudi na profesionalni ravni tako? Verjemite mi, šport ni zlat, čeprav se navzven mogoče vse sveti. Ko ta preskoči vse meje normale in se povzpne na visoko raven, je preprosto potrebno delati z dušo in telesom. Ne gre za običajen delavnik, ki smo ga deležni “navadni smrtniki.” Težko je dati možgane in telo spati. Če ni trening, je tekma. Če ni tekma, so poletne priprave, potovanja in deljenje postelje s soigralcem, namesto z ljubljeno osebo v domači postelji. Gre za “službo”,ki je sestavljena iz nenehnih psihičnih in fizičnih pritiskov. Vrhunski športnik mora razmišljati hitro, se gibati hitro in izkoristiti vsaki dani trenutek v svojo korist. Vse to združiti, pa ni tako lahko, mar ne?

Šport ni zlat, čeprav se navzven vse sveti.

Na koncu dneva se velikokrat počutiš nemočnega…
Skozi moje oči gre velikokrat za stiskanje zob in zahtevanje od telesa več, kot ta zmore. To pa pomeni bolečino tudi za partnerja, ki vse skupaj opazuje od blizu in se čuti nemočnega. Treningi, tudi večkrat dnevno, so sestavljeni iz neštetih skokov in ostalih odbojkarskih elementov, ki povzročajo skoraj vsakemu vrhunskemu odbojkašu prej ali slej poškodbe in bolečine. Tako se pogosto zgodi, da moraš sam s tesnobo v želodcu polniti obkladke z ledom in globoko v sebi iskati na tisoče načinov, ki bi odgnali bolečino vstran.

Kot partner moraš biti zmeraj psihično močen in stabilen.

Velikokrat moraš improvizirati “psihologa” in skušati spremeniti slabe trenutke v nekaj čudežno lepega. Iskati moraš številne pozitivne razloge, saj želiš s tem vsaj za kanček umiriti njegov vihrav in nepredvidljiv športni duh. Včasih te zagrabi občutek, da bi ga bolj kot vse na svetu poslal početi nekaj bolj telesu prijaznega.
Ekstremi so najboljši prijatelji profesionalnega športa. Tako pač je. Spoznala sem, da je zame profesionalna raven športa nekaj, česar enostavno ni lahko sprejeti. Vsaj zame. Igralci preživijo več časa na mizi z fizioterapevtom, kot, pa na igrišču. Vse zmage, dosežki in uspehi postanejo nični, ko se moraš ponovno srečati z bolečino in trpljenjem telesa. Sprašujem se, a je res načelo vrhunskega športa: “Iztroši se kolikor se da, saj leta po športu niso pomembna”
Kljub vsemu sem se skozi leta nekako sprijaznila. Morala sem se. Tako kot vse ostale stvari v življenju, je tudi šport tisti, ki ti da veliko lepega in na žalost tudi vzame. Ima sposobnost, da preoblikuje vsakega posameznika v vztrajneža, ki ne pozna nobenih zadržkov. Besede kot so: “ne morem ali ne znam”, se nikoli ne bodo znašle v “športnem slovarju”. Športniki vidijo izzive povsod v življenju in ne samo na igrišču. Zmeraj poskušajo izhajati iz njega in se zavedajo, da en dan prinaša zmago, drugi poraz. S tem ni nič narobe. Skozi leta so dobili “debelo kožo”, pod katero je zelo težko zlesti. Enostavno postanejo ljudje, ki se naučijo deliti stvari z drugimi. Se zavedajo, da med njimi ni razlik ter da vsi po končani tekmi stojijo za enim rezultatom. Šport vzpodbuja dobre vrline človeka. Vrline, ki bodo zmeraj redke, a zelo iskane, cenjene in spoštovane.

Ni samo borba na igrišču, je tudi doma.

Naučiš se kako pozitivno vplivati nanj.
Ko je Matevž igral še v Turčiji, sem se kot 19 letnica prvič prebijala skozi vse to. Takrat sem najbolj presenetila sebe. Nov športni “teren” mi je postal hitro domač in poznan. Spoznala sem, kako iz sebe izvleči najboljše in s tem vplivati nanj. Popolnoma nehote. V mojih preprostih navadah, kot je sprehod v naravi, petje ob kuhanju, sproščanje na soncu ali karkoli drugega, je videl sprostitev. Domov je prišel v drug svet. Včasih mu je bila hoja v gozdu najbolj absurdna ideja, ki bi se verjetno znašla zadnja na njegovem spisku. Danes je sprehod na svežem zraku nepogrešljivi člen najinega dne. Takrat skozi pogovore začutiva, da meditirava in se zapirava v svoj svet. V svet, kjer ni središče odbojka, ampak le on in jaz. Ne vem ali je to sreča ali naključje, enostavno se v navadah in početju drug drugega počutiva še kako “živo” in prerojeno.

Zmeraj najdeva čas zase.

Ni lahko biti športnikova “desna roka”.
In seveda smo na velikem udaru tudi predstavnice nežnejšega spola. Prav vsaka bi ga rada imela doma za vikend in mu pripravila najljubšo jed. Le kdo si je izmislil športni urnik, ki ne pozna prostih vikendov in praznikov? Vem, ni fer. Še več, ali nas sploh kdo opazi kako smo prikrajšane? Malo za šalo, ampak ti na žalost na koncu zares ne preostane drugega, kakor, da si nasproti mize postaviš njegovo sliko in čakaš na dan, ko ga boš ponovno zagledal. Kljub vsemu pa tudi v tem zmeraj poiščem čar. Tako veliko bolj cenim vse tiste trenutke, ki ti jih ponudi šport z njim. Zmeraj pa je najlepše takrat, ko Matevž prestopi prag domačih vrat. To je neprecenljivo.

V šport si vpleten tako kot on.

Kot narekuje poročna zaprisega, z njim si v dobrem in slabem.
Res je, včasih se izgubiš in v vsem tem ne najdeš več sebe. V tem si tako kot on. Kakor volkulja svoje mladiče, ga s “kremplji” skušaš obdržati nad površino vihravega in neusmiljenega športnega morja. Morje, ki ga lahko preplavaš le, če ti dobro služi telo in um. Oboje, da se razume. Z njim se boriš, veseliš, jočeš in trpiš. Ob točki, ki jo doseže na igrišču te preplavijo prijetni mravljinci sreče. Ob telesni bolečini, ki jo včasih začuti doma, pa te preplavi bolečina, ki jo čutiš kakor, da bi bila tvoja.

Domov pride v drugi svet, kjer zmeraj najde sprostitev.

Šport te nauči biti borec.
Na koncu ugotoviš, da te življenje skozi pot, ki jo premaguješ s profesinalnim športnikom le preizkuša in dela še močnejšega. Z njim rasteš in razvijaš svojo osebnost v nekaj neustavljivega, borbenega in velikega. Začneš ceniti, da ti je življenje dodelilo to vlogo in odprtih rok sprejemaš vse izive, ki so pred teboj. Ne gre samo za šport. V vsaki življenjski situaciji si dobro pripravljen na ovire. Tiste težke in nepredvidljive v katerih si se takrat znašel, so danes malenkosti, ki si jim z lahkoto kos.

Z njim se boriš, veseliš, jočeš in trpiš.

Kaj sledi po športu? Vprašanje, ki si ga noben športnik nikoli ne upa zastaviti.
Šport je tako kot vse v življenju, minljiv. Telo se slej kot prej utrudi, sklepi več niso prožni in podzavestno se želiš preizkusiti še v nečem drugem. Takrat se za vse športnike preizkušnja šele začne. Do te točko je še nekako šlo, kajne? Imeli ste talent, ki ste ga dopolnili z učenjem, vse do zdaj pa ste ga lahko dobro tržili. Ali boste lahko za športom potegnili črto in našli nov smisel življenja? Boste lahko svoj mozaik izkušenj, ki ga danes nosite v sebi sestavili v novega? Del športnika se globoko v sebi zmeraj boji, da se bo po športu zanj življenje končalo. Resnica pa je, da je to šele začetek.

Pripravljen na nov začetek.